Založba Maks Viktor

Kranjska deželna ustava in deželni zastop

Kranjska deželna ustava in deželni zastop

Volilna zakonodaja vojvodine Kranjske, z znamenitim razglasom Franca Jožefa o izgubi poslanskega mesta v kazensko-sodnih primerih ter razglasom o izgubi poslaneskega sedeža, če poslanec ne prihaja v deželni zbor.

Deželni zbori so bili v Avstrijskem cesarstvu najvišji zakonodajni organ kronskih dežel v sklopu cesarstva. Na njih je slonela deželna zakonodaja, vendar so bili od deželnih zborov predlagani zakoni vezani na cesarjev pristanek.

Kranjski deželni zbor je sprejemal zakone, ki so bili v deželni pristojnosti. V pristojnost deželne avtonomije so spadali kmetijstvo, javne zgradbe (zgrajene iz deželnih sredstev), dobrodelne ustanove (vzdrževane iz deželnih sredstev), občinske, cerkvene in šolske zadeve, zadeve glede opravljanja priprege, preskrbe in nastanitve vojaštva ter deželni proračun.

Deželnozborska in pozneje prav tako državnozborska volilna pravica je bila vezana na občinsko volilno pravico. Upravičenci so se delili na dve skupini. Prvi so imeli volilno pravico zato, ker so plačevali določen davek (davčna volilna pravica), drugi pa so imeli volilno pravico ne glede na to, ali so plačevali kaj davkov ali nič, po svojem položaju, službi, izobrazbi (tako imenovana inteligenčna volilna pravica); na splošno rečeno so bili to duhovniki, uradniki (državni, deželni in podobni, ne pa okrajni, občinski ali privatni, tudi ne nižji državni uslužbenci), upokojeni oficirji, vojaški uradniki, osebe z akademsko stopnjo, profesorji in učitelji.


Pogoj za občinsko volilno pravico je bilo tudi avstrijsko državljanstvo, sicer pa nanjo ni vplivala niti določena starost ali polnoletnost niti moški spol. Tudi juridične osebe so imele volilno pravico. Občinska volilna pravica je bila, bi lahko rekli, navezana na davke, ne na človeka. Kdor je bil v občini obdavčen, ta je imel volilno pravico, pa naj je bil potem polnoleten mo­ški, ženska, otrok, delniška družba, država, župnišče, samostan, bolnišnica ali kaj drugega. Če so bili trije bratje in tri sestre skupen lastnik hiše, kmetije ali podjetja, so imeli tudi vsi skupaj na volitvah en glas, vsi skupaj so bili en volilni upravičenec. Ženska občinska volilna pravica ni bila znak priznanja ženske enakopravnosti, ampak le logična posledica popolne povezave volilne pravice z davki. Ženska je volilno pravico sicer imela, ni pa imela pravice glasovati. Namesto poročene žene je glasoval mož, namesto vdove, ločenke ali neporočene moški, ki ga je za to pooblastila. Prav tako niso smeli sami glasovati otroci, osebe pod varuštvom ali kuratelo.

Spremna beseda o zgodovini parlamentarizma v naših krajih: Roman Kukovič, univ. dipl. iur.

Obseg: 188 strani

Trda vezava, vezano v imitacijo usnja, zlatotisk.


Cena: 32,00 EUR
Količina: 

Copyright MAXXmarketing Webdesigner GmbH

Kontakt

       Tomaž Čeč

    • 040 560 656
    •  Maks Viktor d.o.o.

Prešernova cesta 3

1000 Ljubljana

Prijava na novice