Predgovor izdajatelja.
Z veseljem bomo spremljali napredek, ki ga pridobiva naravoznanstvo že nekaj let v avstrijskih državah. V različnih provincah te monarhije od časa do časa nastopajo možje, ki ta ali oni predmet naravoslovja podrobneje osvetlijo, raziščejo posamezna naravna telesa, deloma opazujejo naravo ali to, kar je vsaki provinci lastno, zberejo in opišejo. Na podlagi vseh teh priprav lahko upamo, da lahko morebiti prej, kot pa smo lahko domnevali pred nekaj leti, pričakujemo ne ravno nepopoln prirodopis avstrijskih držav.
Pričujoča pisma so ne ravno nepomemben prispevek k tej nameri. Obravnavajo hidrografske predmete neke dežele, ki ima na tem strokovnem področju toliko zanimivega. Seveda sedaj večinoma odpade tisto nadnaravno, za kar se je zdelo, da so v tem iskali in mislili, da so našli, Kircher, Valvasor (Valvassor) in deloma tudi Steinberg. Ampak ali ni eden od najkoristnejših končnih ciljev fizike, da razkrije zmote, da kolikor mogoče razjasni tisto čudežno ter pokaže, da se narava povsod ravna po najpreprostejših načelih, ki ji jih je predpisal Stvarnik?
Pisec teh pisem – čigar poklicno delo je že več let ukvarjanje z vodogradnjo in ukrepi za plovnost rek – jih je sicer napisal samo meni za moj lastni poduk. Vendar pa so se mi zdela dovolj privlačna, da zaslužijo postati znana s pomočjo tiska, kar sedaj s privolitvijo avtorja tudi uresničujem.
Baron Ignac Edler von Born
Pri prostozidarski loži »Pri pravi slogi« barona Ignaca Edlerja von Borna na Dunaju so, s prvo stranjo Bornovega uvoda, l. 1781 izšla Hidrografska in fizikalna pisma iz Kranjske (Herrn Tobias Grubers - Briefe hydrographischen und physikalischen Inhalts aus Krain).
V pismih, ki so bila datirana v Ljubljani, Postojni in Cerknici od februarja do novembra l. 1779, Gruber najprej opravičuje dela svojega polbrata na ljubljanskem prekopu (Gruberjev kanal), načenja problem zamočvirjenosti Barja, mostogradnje, gradnje odtočnih kanalov in zapornic na rekah, težave pri odvodnjavanju ter lastnostih kraškega sveta, ukvarja se s plovnostjo rek, rečnim prometom, ladjegradnjo, urejanjem rečnih strug, gradnjo jezov, nasipov, splavnih komor, plovnih jarkov, s problemi poplavljanja, hudournikov in morja, nato pa pisma obravnavajo ljubljanske vode, kraške jame, predvsem pa Cerkniško jezero, kateremu je posvečen velik del knjige.
Gruber je kot prvi, po napačnih razlagah Kircherja, Schönlebna, Valvasorja in Steinberga, pravilno pojasnil fenomen Cerkniškega jezera - da gre za ravnovesje med dotokom padavin iz ozračja in odtokom reke proti morju.
Tobija Gruber, (1761 – 1762), jezuit, pedagog, znanstvenik, izumitelj, prostozidar
Tobijo, ki je stopal po poti svojega veliko bolj slavnega polbrata Gabriela, imamo med drugim tudi za enega izmed pionirjev krasoslovja.
L. 1795 je objavil razpravo o prednostih hidrografskih zemljevidov, pri risanju pa upošteval tudi izvire, maso vode in podzemne tokove, ki so bili na kraških področjih še posebej pomembni. Prvi je naštel pet elementov, ki jih mora imeti dober zemljevid reke: vsebovati mora podatke o obliki zemljišče, petrografske, mineraloške, hidrotehnične in fizikalne lastnosti rečnega korita, ob upoštevanju zgradbe zemlje, vrste plinov v spodnjih legah in na višinah. Posebej je tudi raziskal in izpostavil podzemne tokove na Kranjskem in jih primerjal s Tirolskimi. Vsa ta nova jezuitska geodetska spoznanja so prevzele predvsem armade, saj je cesar Jožef II. kmalu po Gruberjevi objavi naročil vojakom izdelavo zemljevidov celotne monarhije.
Ob ogledih Cerkniškega jezera je opazil fata morgano, kar ga je tako privabilo, da je kot prvi na svetu postavil laboratorijski poskus za preučevanje fata morgane. V Pragi je Tobija Gruber kmalu postal vodilni učenjak in umetniški strokovnjak, tako da so mu poverili vodenje Češke znanstvene družbe. Med trikratnim predsedovanjem znanstveni družbi je Tobija Gruber objavil številne razprave, ki so pogosto odsevale fizikalne ideje njegovega polbrata, čeprav je njuno znanstveno sodelovanje mogoče dokazati predvsem pri objavi pričujočih dunajskih pisem s hidrografsko in fizikalno vsebino l. 1781 na Dunaju, z dvema nadaljevanjema l. 1784 in 1785, prav tako kot v razpravi, v kateri je Tobija uporabil znanje in izkušnje z načrtovanjem rek polbrata Gabriela Gruberja, ki je v Ljubljani poučeval mapiranje. Še dolgo po tej prvi objavi se je ukvarjal s postopki za izdelavo čim boljših zemljevidov rek, svoja odkritja pa objavlil pri Češki znanstveni družbi l. 1785 in 1795.
Raziskoval je kranjska gorovja, da bi dopolnil tedanjo teorijo razvoja površja Zemlje. V svojih preučevanjih se je opiral na Boškovićevo teorijo površine Zemlje, prednico sodobnega opisa geoida. Svoja dognanja je objavil v knjižni izdaji kranjskih pisem mineralogu Ignacu Bornu, ki jim je dodal še dve nadaljevanji priobčeni v njegovem naravoslovnem prostozidarskem dunajskem glasilu. Nato se je lotil fosilnih ostankov živali, ki so domnevno živele v globinah nekdanjih morij, podrobno opisal nekdanje Panonsko morje - postregel je s številnimi podrobnimi opisi kamnin in voda v Banatu, opisal ostanke školjk na nekdanjem morskem dnu ob Donavi, nadalje je raziskoval nastajanje žlahtnih kovin, vpliv podzemnih hlapov in par na podnebje, v krasoslovju pa je pionir udorne teorije. Ukvarjal se je z mineralogijo - predvsem z apnencem in bazaltom, s toplotnimi pojavi v razredčenem zraku, adiabatnimi pojavi, specifično toploto plinov, kemijskimi analizami zdravilnih vod ...
Ob 210. obletnici smrti Tobije Gruberja, pripravljmo skupaj s Knjižnico Jožeta Udoviča v Cerknici izdajo prevoda njegovih pisem v slovenskem jeziku.
Prevod: Primož Debenjak, dipl. ing., prof. dr. Božidar Debenjak, prof. dr. Aleš Maver
Spremna beseda: prof. dr. Stanislav Južnič
V imitacijo usnja vezani izvodi, zlatotisk, polkrožni hrbet, baročno oblikovanje povzeto po izvirniku, bakrorezi, vinjete ...
V aparatu knjige register, slovar, spremna beseda.
K izidu knjige so pripomogli: Občina Cerknica, Alpod d.o.o. in Interwoolf d.o.o.